O svojem drugem porodu na karibih, med karenteno COVID-19, pisem za vse bodoce mamice ki ne bodo rodile v domovini in katere zanima pozitivna zgodba z drugega konca sveta.
Naravno – proti lokalnim normam
Moj drugi karibski otrok se je rodil pri 41 tednih in 3h dneh. Na dan popadkov sem sama pri sebi debatirala, koliko dni mu se dam preden sprozimo umetne popadke. Morala bi tudi na rutinski pregled, pa sem ga zanalasc preskocila, saj vem da bi me zdravnica poskusila prepricati naj kar ostanem v bolnici. Bila sem odlocena da mu dam se 2 dni MAKSIMALNO, potem pa ga izselimo na silo. Pa me je prehitel, in res sem mu in mu vedno bom hvalezna, saj sem si od zacetka nosecnosti zelela najbolj naravno nosecnost in naraven porod – popolnoma nasproti lokalnim normam. Ce ne bi bila na drugem koncu sveta, bi moj porod sigurno potekal doma, v vodi, ampak v tej drzavi tega sploh se ne prakticirajo in so pri teh zadevah kar nekaj let v zaostanku. Tukaj je vse “pod kontrolo” zdravnikov in ze sam naraven porod brez epiduralne je skoraj da ne cudez.
Jaz sem vsem tem lokalnim rutinam nasprotovala, tako je moja zdravnica vedela da mi sploh ne ponuja raznih vitaminov, steroidov ali pa epiduralne itd. Tudi ko sem med nosecnostjo nekje staknila vnetje mehurja in so mi na urgenci z resnim obrazom predpisali antibiotike sem se odlocila da jih ne bom vzela, in infekcijo odpravila naravno z D-menozo (toplo priporocam vsem zenskam, nosecim in ne nosecim, ki imajo probleme z mehurjem).
Ker zdravniki predstavljajo avtoriteto v lepih uniformah, velikokrat poslusamo njihove napotke 100% in Brez dvomov. Sicer ne morem trditi za Slovenijo, vendar vem da sem se pri svoji prvi nosecnosti v Dominikanski republiki naucila, da moram predvsem poslusati SVOJE TELO. Tako sem cez nosecnostjo predvsem jaz govorila moji zdravnici kako in kaj, se predvsem kaksnega si zelim poroda, in Brez sramu in strahu zahtevala stvari podporne meni.
Zdravnica mi je prepovedala spolni odnos v zadnjem tednu nosecnosti, ker to pac ni “cisto”. Ampak glede na to koliko je dojencek zamujal, sva z mozem poskusila VSE. Zadnje dni sem delala yogo, stoje na glavi, tekla po stopnicah, sprehajala pse, pomivala tla ampak dojencek je imel svoj plan. Pri prvem obisku pri ginekologinji mi je takoj rekla, da sedaj moram pa nehati s svojo telovadbo na trakovih, da ne morem vec sprehajiti psov in vsakic ko sem naredila pocep, so ljudje okoli mene govorili da moram pocivat – 9 mesecev, pocivanja, o pa ja, sem samo noseca, ne bolana.
Ker ima vsak porod svoj zaplet, sem pri zadnjem ultrazvoku izvedela da ima otrok popkovilo okoli vratu. Najprej sem malo panicarila, se posebno ko mi je zdravnica povedala da bi se tukaj vsaka zenska odlocila za carski rez, vendar sem po veliko raziskovanja na internetu in med izkusenimi zenskami ugotovila da to dejansko ni nic takega in da je v vecini primerov sam porod normalen. Zmenili sva se da bomo poslusali srce od dojencka med popadki v primeru da bi bila popkovina zavita prevec tesno, vendar do tega niti prisli mismo saj sem rodila tako hitro da ni bilo casa.
Zadnja vecerja
Tako se je zacelo na soncno cetrtkovo popoldne okoli 18ih. Ko je prisel prvi “boleci popadek”. Pa vse tja do 20ih nisem bila prepricana ali se bo to res zgodilo danes (sedaj sem bila ze popolnoma navajena nosecnosti). S pravilnim dihanjem sem Brez tezav premagovala popadke. Med sedmo in osmo zvecer mi je se uspelo narediti domaco pico. In ko je bila pica ze v pecici, in ko je moz koncno dal spati najinega dvoletnega sina, sem potrdila da novi mulc definitivno ne bo pocakal polnoci; namrec popadki so prihajali hitro. Okoli devete zvecer sem poklicala zdravnico, in ji povedala da se kmalu vidiva v bolnisnici.
Ker sem ze tako rada zelo aktivna, me popadki niso ustavili. Ves fokus sem dala v stvari ki jih se lahko naredim preden se nasa triclanska druzina spreobrne v stiriclansko. Pica je bila narejena, in jaz res lacna, hkrati pa sem vedela da bom rabila nekaj konkretne energije, in mi je uspelo pojesti skoraj 2 kosa, med 5 minutnim pocitkom med popadki. Moj moz pa je resnicno uzival ob zadnji vecerji in gledanju svoje serije, medtem so sem jaz sla se pod tus in si umila lase (med tusiranjem dozivela 3 popadke).
Pri popadkih mi je obcasno, cudovito pomagal moz, ki mi je masiral kriz medtem ko sem globoko in koncentrirano dihala na vseh stirih. Nato se je vsedel nazaj na kavc in nadaljeval s slastno pico. Uf, kako sem mu bila fols.
Bolnica in COVID-19
Sveza, pripravljena in se vedno z nasmehom na obrazu sva odhitela v bolnico. V avtu sem bila seveda se vedno na vseh stirih. Ker imamo tu COVID-19 policijsko uro po 17ih je moz peljal pocasi, jaz pa na vseh stirih na sprednjem sedezu mu tezila naj pospesi. Ko prispeva v bolnico, smo morali preko urgence, in to z maskami na obrazu, ker je bil preostali del bolnice zaprt. Tam so me pregledali in ugotovili da sem ze 10cm odprta. Med normalnim pregledom mojega tlaka in drugih reci, so mi znova in znova tezili naj se usedem oz. ulezem, in jaz sem jim lepo zabrusila da so popadki super neudobni v sedecem polozaju. Zdravnica me je komaj ujela. V bolnico sva prisibala malo cez deseto zvecer, hitro so me pripravili in nato smo morali cakati zdravnico da se pripravi, nato pa takoj v porodnisko sobo. Se vedno z masko na obrazu, sopihala da so se mi rosila ocala, me v porodniski sobi prosijo naj se usedem, pa sem jim rekla da ne bom sedela do momenta ko moram potiskati. Ko sem zagledala njihov popolnoma neudoben stol (narejen za udobje zdravnice in ne nosecnice), se mi je skoraj da ne stemnilo pred ocmi. Asistentki sem rekla naj spremeni pozicijo stola v navpicno, kjer bom lahko sedela v nekako lezecem pocepnem polozaju.
Vzdusje je bilo umerjeno in zdravnici ki sta bili prisotni, ginekologinja in pediatra sta bili super. Takoj sem ju spomnila KAJ TOCNO SI ZELIM. Moz je seveda moral cakati zunaj. Ampak sem tudi njemu rekla naj opozori zdravnici da bosta naredili PO MOJIH zeljah in ne po njihovih pravilih. (otrok najprej v narocje mame, nag, se vedno umazan, potem na josko takoj dojit, potem cakati cimdlje preden prerezejo popkovino, brez nenadnih cepiv ipd.)
Ko sem zacela potiskati, sem se hitro pritozila da je skoraj nemogoce dihati s to masko na obrazu, pa je tako ali tako maska med porodom padla nekam dol z obraza in sem jo nato odkrila nekje pri vratu. Nisem potisnila desetkrat ko je mali ob 22.50 koncno ugledal svet. Ker sem bila prepuscena sama sebi in ni bilo moza ki bi lahko “nadzoroval” situacijo, sem se zavedala da moram biti 100% prisotna in prisebna. Vse sem imela pod kontrolo in vmes se rodila.
Po zajtrku domov
Koncno tisti zanji potisk, ko imas obcutek da si izgubil vecino svojih notranjih organov, in kar naenkrat praznina v telesu. In koncno, otrok v mojem narocju. Hitro smo odmanile bolnisko haljo ga polozile na srce in na mojo dojko, kjer je kot najvecji junak zacel sesati. Zdravnici sta ze vedeli da naj pocakata s prerezom popkovine, vendar sta za nju sta ze 2 minuti prevec in sta me skoraj da ne pritiskali “ce sedaj ze lahko”, pa sem jima dvakrat povedala naj se pocakata ker se nikamor ne mudi. In tako sem si pridobila 10 minut stiskanja pred vsemi fomalnimi meritvami otroka.
Nato so mi ga zmerili, stehtali, ocistili in glasno in jasno povedali da je velik fant, celih 3,9kg tezek in 53cm dolg. Pa da ne pozabim, rojen s popkovino okoli vratu, zravo prijokal na svet. Pediatra je z veseljem povedala da bi bil verjetno se prej zunaj ce nebi bilo popkovine okoli vratu. Ampak tudi za teh 30 minut poroda sem ponosna.
Ko so naju odpeljali v sobo sva se celo noc stiskala in dojila. Zjutraj ob 11ih sem ze odsla domov. Ker ni bilo nobenega zapleta, in ker je bil Kaai rojen zdrav ni bilo razloga da bi se zadrzevala v bolnisnici v sedajsnjih COVID-19 casih.
Toliko stvari katerih bi se lahko bala in panicarila, toliko razlogov za skrb in stres, vendar si lepsega poroda nebi mogla predstavljati. In zahvala ne gre samo zdravnicama vendar predvsem meni, ker sem si upala zahtevala kar sem zelela in ker sem poslusala sebe in moje telo.